Pogačarjeva prevlada na največjih dirkah vse bolj izrazita

Pogačar se je leta 2021 prvič pojavil na startu Lombardije in že ob debiju slavil prestižno zmago. Tedaj je bila to njegova druga zmaga na spomenikih, potem ko je aprila istega leta prvič slavil na Liege-Bastogne-Liegeu.

Od tistega leta je v svoj zbir dodal še osem zmag na petih največjih dirkah, pri čemer je še bolj kot zbirko zmag razširil vsestranskost svojega kolesarskega znanja. Zmaguje tako na gorskih trasah kot po makadamu, tlakovanih odseki ter tako rekoč povsod vmes.

V treh poskusih je dvakrat osvojil slovito dirko po Flandriji (2023, 2025) in se "infiltriral" med težje, močnejše specialiste, ki kraljujejo na tovrstnih preizkušnjah. Letos je prvič v karieri tekmoval na Pariz-Roubaixu, na slovitih tlakovcih "severnega pekla" in kot vsega 65-kilogramski kolesar v boju za zmago z Nizozemcem Mathieujem van der Poelom ostal vse do usodne napake.

A neizkušenost, zagnanost, karkoli je že aprila botrovalo manjšemu zdrsu s tlakovcev na kraljici vseh klasik, ga bo skoraj gotovo le še podžgalo za naslednje sezone.

V vse bolj bogati zbirki zmag mu manjkata zgolj dva spomenika. Večkrat se je spopadel z Milano-Sanremom, z na papirju najlažjo veliko klasiko z najširšim krogom favoritov. Dvakrat zapovrstjo jo je končal na tretjem mestu, a uganke, imenovane van der Poel tam še ni razrešil.

Prav odlični Nizozemec, ki je doslej slavil osem zmag na spomenikih, za zdaj kot edini resni tekmec stoji med Pogačarjem in uresničitvijo enih najbolj nepredstavljivih kolesarskih sanj.

Dober temelj do naskakovanja kolesarske nesmrtnosti so stopničke na vseh petih spomenikih v eni sezoni, s čimer bi postal edini kolesar s tem dosežkom v 133-letni zgodovini. Nekaj, kar v karieri ni uspelo niti obema Belgijcema, ki sta po zmagah na največjih petih klasikah še pred Pogačarjem.

Eddy Merckx z 19 zmagami in Roger De Vlaeminck z 11 sta v svoji karieri dobila vseh pet največjih enodnevnih dirk, nikoli pa nista v eni sezoni na odru za zmagovalce stala na vseh.

Od 70 let prejšnjega stoletja je kolesarstvo postalo vse bolj specializirano. Na različnih terenih blestijo različni tekmovalci. Edini skupni imenovalec med vsemi je pravzaprav le Pogačar. Letos je v karavani edini kolesar, ki je začel vseh pet spomenikov, za nameček pa je zbral tri prva, eno drugo in eno tretje mesto.

S tremi zmagami na letošnjih spomenikih je postal šele drugi kolesar v zgodovini, ki mu je to uspelo v eni sezoni. Štirikrat se je pod ta dosežek podpisal sloviti Merckx, in sicer v letih 1969, 1971, 1972 in 1975.

Pogačar je svojo zadnjo zmago spomeniške vrednosti tlakoval na način, na kakršnega blesti v zadnjih nekaj sezonah. Že 50. v karieri je namreč ciljno črto prečkal sam po silovitem napadu in samostojnem kolesarjenju do cilja. Skupno je zabeležil 108. zmago v karieri in 20. letos.

"Že sedem let tu vsakič znova rečem, da je to moja najboljša sezona v karieri. To lahko zdaj rečem še enkrat," je v prvem odzivu po zmagi v Bergamu po 241 km in zadnjih 36,5 km samostojne vožnje dejal Pogačar.

O svoji edinstvenosti ni želel razpredati. "Mislim, da je vsak kolesar in tudi človek edinstven. Seveda pa zmagati petkrat zapovrstjo ob prav vsakem startu tu pomeni, da mi trasa zelo ustreza. Hkrati sem hvaležen, da imam ob sebi vedno zelo močno ekipo, da nam to lahko uspe," je dodal 27-letni kolesarski as.

Kot vselej je po zmagi pohvalil ekipo. Ta je opravila ogromno dela in nadzorovala sprva 14 ubežnikov, na klancih v drugi polovici trase pa je močno navila ritem in ob mehčanju nog tekmecev pripravila teren za Pogačarjev napad. Ta je kot nesporni vodja najboljše ekipe po dosežkih v zadnjih dveh sezonah postavil piko na i.

V zadnjih dveh sezonah je slovenski as še posebej prepričljiv. Leta 2024 je zmagal 25-krat v 57 tekmovalnih dneh. Najboljši je bil tako na dirki po Italiji kot Franciji, postal je svetovni prvak in osvojil dva spomenika, letos pa je v 50 tekmovalnih dneh v sedlu ubranil naslov svetovnega prvaka, še četrtič je bil najboljši na Touru, trem spomenikom pa je dodal še naslov evropskega prvaka.

Resda evropski naslov v kolesarstvu pomeni precej manj kot ostala slavja, a Pogačar v zadnjih letih v program dirk dodaja predvsem tiste, na katerih doslej še ni zmagal.

Seznam teh je vse manjši, programi dirk pa bodo v naslednjih letih temu prilagojeni. Obetajo se zelo dolge sezone spomladanskih klasik in posledično vse manj enotedenskih dirk v tem času. Vsekakor bo v naslednjih letih, pogodbo ima z emirati podpisano do konca sezone 2030, skušal v program vriniti dirko po Španiji, ki mu manjka v zbirki tritedenskih dirk.

Bo pa ob sponzorskih zahtevah težko v koledarju izpustil dirko po Franciji, četudi le za eno leto in za ceno nenastopanja na Vuelti. Že zdaj njegov življenjepis oziroma v kolesarski terminologiji "palmares" presega tako rekoč vse tekmovalce v zgodovini z izjemo slovitega Merckxa.

Prehod slovenske kolesarske pravljice od prvega pravega zvezdnika na sončni strani Alp Primoža Rogliča do novega velikana Pogačarja je bil gladek, poglavja pa še svetlejša.

V ozadju pa na svoj trenutek slave v naslednjih letih čakajo nekateri mladi talenti, še posebej Jakob Omrzel, ki bo skušal od leta 2026 v svetovni seriji v ekipi Bahrajna ustvarjati svojo zapuščino v že zdaj bogatem "hramu slavnih" slovenskega kolesarstva.